Nova knjiga OZAK

[Daluka]

Još im samo fali Hans von Hoesslin

Nije na slici, zato je ovdje u odabranom društvu

[Daluka]

 Monte Lisina-HSSPF-Abteilung "R"

Pitanje bi bilo, dali se radi o Lisini s obzirom na postojeću vojarnu (ili planinarski dom) i zapovjedno mjesto R II u Rijeci?
U ovom slučaju Rijeka bi bila šira lokacija, a mikrolokacija Lisina?

[Daluka]

Arthur Paul Walter, rođen 22.10.1907 u Reichstein

Artur Paul Walter rođen 22. oktobra 1907 u Reichsteinu. U Podgradu je bio od srede novembra 1943., usko povezan s posebnim esesovskim odredom »Einsatzkommando Reinhard« iz Trsta.
Na području Brkina (sektor Rijeka) su djelovala dva policijska SS odjela, u Podgradu, kojeg je vodio esesovac Artur Paul Walter i u Ilirskoj Bistrici, šef SD podoficir Erich Eberhardt.
S njim sudjelovao pri većini akcija pokolja, palenja i pljački na području Brkinia. U Podgradu je ostal do 30. 01. 1945.
Nakon rata živi u Hamburgu, malo čudno s obzirom na karakteristike i ratni put?

 

[eneo]

Knjiga je sada dostupna preko Amazona pa ko voli nek izvoli.

[eneo]

Preporučio bi knjigu
-tekst na engleskom
-ratne slike iz naših krajeva
-slike slovenskih SSovaca,uniformi i znakovlja
-slike istarskih SSovaca i znakovlja
-slike hrvatskih četnika iz Like u našoj zoni
-tvrdi uvez, kvalitetan papir
Printed in China 

[Daluka]

Ratni zločinac, Christian Wirth, jedan od odgovornih za zločine, ubijen 26. 05. 1944. od strane boraca I bataljuna Istarskog odreda na cesti Trst - Rijeka kod Kozine.

[eneo]

Jel to ona zasjeda kod Materije kad su stradali nenaoružani civili suputnici u automobilu ?

[Daluka]

Jel to ona zasjeda kod Materije ... ?

Ne.

[zokxy]

Smrt »Satana« Tretjega rajha, »divjega« Christiana Wirtha, pri Kozini

Na podlagi dokumentov in pričevanj, ki so na voljo piscu, ni mogoče povsem zanesljivo sklepati, da je bil napad 16 borcev 1. bataljona Istrskega odreda načrtno usmerjen proti Christianu Wirthu, enemu izmed največjih zločincev Tretjega rajha in v zgodovini človeštva sploh, ko je ta potoval 26. maja 1944 z zeleno lancio iz Trsta proti Reki; pa tudi ovreči ne kaže te možnosti, ker mnoga pričevanja jasno kažejo, da so odredovi obveščevalci vedeli za »SS-majorja«. Najverjetneje pa niso vedeli ne za njegovo ime ne za njegovo vlogo v uničevalnem svetu Tretjega rajha. Ni torej jasino, ali je bila Wirthu načrtno nastavljena past kot organizatorju in tehniku nacističnega uničevalnega sistema, ali pa je zašel vanjo po naključju oziroma le kot domnevno pomembni esesovski major. Toda ne glede na prvo ali drugo možnost je važno predvsem dejstvo, da jo je izkupil.
Sedaj je zanesljivo ugotovljeno in nesporno dokumentirano, da je SS-Sturmbannfiihrer Christian Wirth, organizator evtanazijske komande za pobijanje umobolnih in slaboumnih Nemcev, bivši organizator uničevalnih taborišč na vzhodnem Poljskem Belseca, Sobibora in Trebliinlke, naj večjega tamkajšnjega taborišča z dnevno kapaciteto zaplinjevanja 25.000 ljudi, ter tedanji komandant zločinskega esesovskega odreda Einsatzkommando Reinhard v Trstu padel 26. maja 1944 ob 7. uri pod streh borcev 1. babtaljona Istrskega odreda na cesti Reka—Trst, kaikšnih 1000 metrov od Kozine proti Trstu, severno od Črne Griže (kota 541).18

Kako je bil organiziran napad na Wirtha?

Udarna skupina 1. bataljona je bila sestavljena iz najboljših borcev in oborožena z 2 strojnicama, lahkim minometom, dvema brzostrelkama in 13 puškami. Preden so okoli 22. ure krenili v napad, so temeljito proučili terenske razmere na Kozinskem vrhu. Položajem so se približali okoli 3. ure, ko se še ni bilo zdanilo, po dolini Botača, nato pa so šli čez tedaj za promet onesposobljeno železniško progo Kozina—Trst in zasedli položaje med cesto Reka—Trst ter omenjeno železnico, severno od kote 541 (črna Griža.) Prednji strelci so zavzeli položaje v širini približno 50 m vzdolž ceste za kraškimi zidovi in grmovjem, oddaljeni le 10 do 15 m od roba ceste, ter se prikrili s travo in vejami. Drugi so si izbrali položaje do 100 m v globino. Izvidnik je bil le kakšnih 50 metrov za prvo strelsko črto, severozahodno od kote 541, od koder je dobro videl cesto proti Kozini in Krvavemu potoku. Položaji so bili izredno nevarni, ker je bila na levem krilu zasede, le 500 metrov daleč, na griču Gradec pri Nasircu, financarska izvidnica. Jugozahodno od kote 663 (Videž) pa je bila 300 metrov od partizanske nemška zaseda z mitraljezom in neugotovljenim številom vojakov. Komandant Krebelj ni bil o nobeni prej obveščen.* Dobrih 1000 metrov daleč je bila Kozina s stalno sovražno posadko približno 250 nemških vojakov, 50 italijanskih financarjev in 10 do 20 karabinjerjev. Na kozinski železniški postaji pa je bilo — kot omenjajo tedanja poročila — okoli 800 nemških vojakov, ki so tam obstali, ker je bila proga proti Pulju porušena. Dobrih 300 metrov za položaji pa je bila proga, čeprav po 20. aprilu zaradi porušenega mostu pri Dragi ni bila uporabna. Bilo je dovolj razlogov, da je komandant ukazal borcem, naj se v nobenem primeru ne premikajo po položajih. Načrt za akcijo je predvideval silovit napad z vsem orožjem na osebni avtomobil (črno »veturo«) in takojšen umik. Vidno polje cestnega odseka, na katerem naj bi bil cilj osebni avtomobil, je bilo široko približno 150 metrov, vendar ga je bilo več kot polovica v nedosegljivem cestnem vseku.

* Obveščevalec Stojan Šturm je bil sicer 19. 5. 1944 obvestil obveščevalni center Istrskega odreda, da je na Gradcu financarska izvidnica, vendar iz centra o njej niso obvestili komandanta Kreblja. O nemški zasedi tudi obv. center IO ni bil obveščen. (Poročilo obveščevalca S. Sturma 19. 5. 1944, arhiv odbora IO v Kopru. Leopold Krebelj, ustna izjava piscu).

Borci so čakali 4 ure v hudi živčni napetosti, vendar so vsi hladnokrvno in pogumno vzdržali psihični napor * Na kamionih mimo vozeči se Nemci ali sovražni izvidniki bi jih bili utegnili z višjih položajev vsak hip opaziti... Okoli 7. ure je izvidnik obvestil komandanta, da se bliža od Krvavega potoka »črna limuzina«. Sledil je ukaz borcem, naj se pripravijo za napad. Ko je limuzina zapeljala v vidno polje zasede, so jo borci napadli z vsem orožjem. Vozilo je bilo v nekaj sekundah prestreljeno na mnogih mestih. Začelo je opletati po cesti, vendar ni obstalo.** Wirthovemu šoferju Konradu Gengu je uspelo obvladati krmilo in pobegniti, čeprav je bil huje ranjen v trebuh, vozilo pa je imelo prestreljene gume, razbita stekla ter poškodovane druge dele. Zapeljal je navzdol proti Kozini in ustavil na križišču pred Počkajevo hišo. Ko so odprli vrata limuzine, se je major Christian Wirth***, kot sta videli Elda Culot in njena mladoletna hčerka Nela, pred čigar brivnico se je vozilo ustavilo — zgrudil mrtev iz vozila. Poklicali so zdravnika dr. Jožeta Rapotca. Ta ga je pregledal in ugotovil smrt. Medtem ko je nudil prvo pomoč v trebuh ranjenemu vozniku Conradu Gengu v šiškovičevi gostilni, je izbrani morilec Nikolaj, po rodu Ukrajinec, obležal na zadnjem sedežu, ne da bi bil kazal znake življenja in ne da bi se bil kdo zanj pozanimal.


* Leopold Krebelj je tisto mučno čakanje na nemško limuzino takole opisal: »Po cesti so vozili tovornjaki, polni nemških vojakov. S Kozine je bilo slišati kričanje sovražnih vojakov. Mi pa smo negibno ležali že 4 ure le nekaj korakov od ceste. Vsak najmanjši gib roke, noge ali fiziološka reakcija telesa bi nas utegnila izdati mimo vozečim se Nemcem. Toda morali smo vztrajati in tvegati, da bi izpolnili svojo dolžnost do domovine in trpečega ljudstva . . .« (Polde Krebelj, Komandant Treblinke in Rižarne je padel na Kozinskem vrhu, Prim. dnevnik 30. in 31. 5. 1972).

** Leopold Krebelj je napad na Wirthovo vozilo takole opisal: »Prestreljena limuzina je opletala po cesti kot pijana, vendar se ni ustavila. Kot zakleta je drsela naprej in se spustila po klancu proti Kozini. Sam sem izstrelil iz razdalje približno 10 metrov rafal 10 — 15 strelov naravnost v prednji del vozila. Videl sem, kako je spredaj pri šoferju sedeči oficir omahnil najprej . . .« (Leopold Krebelj, Komandant Treblinke in Rižarne je padel na Kozinskem vrhd, Prim. dnevnik, 30. in 31. 5. 1972.

*** Po ugotovitvah Albina Bubniča, novinarja Primorskega dnevnika, ki že več let raziskuje esesovske zločine v tržaški Rižarni, se je Wirth tisti dan peljal na Reko ali v Opatijo na koordinacijski sestanek s predstavniki nemške vojske in policije na kvarnersko-istrskem območju, da bi se dogovorili o uskladitvi vojaških akcij proti istrski brigadi Vladimira Gortona, ki so jo bili nemški obveščevalci izsledili na območju Lupoglava pod Učko. Wirth je bil menda posebno občutljiv prav za delovanje te brigade, ki je ogrožala varnost prometnih poti med Trstom— Reko in Puljem, za katerih varnost je bil med drugimi tudi sam odgovoren, kar pa tedaj partizanskim štabom gotovo ni bilo znano. Pred odhodom iz Trsta, 26. 5. zjutraj, so sodelavci opozorili Wirtha na partizansko nevarnost in mu svetovali, naj si vzame spremstvo. On pa jih je surovo zavrnil, češ da se tistih petih ušivih banditov ne boji, zato ne potrebuje spremstva. (Albin Bubnič, izjava piscu 28. 8. 1971. Podatki so povzeti iz izjave Konrada Genga, Wirthovega šoferja, na zaslišanju pri preiskovalnem sodniku Sergiu Serba v Trstu 1970).


Kako je Nemško poveljstvo reagiralo na napad?

Nemška reakcija na drzen partizanski napad je bila hitra, silovita, besna in obsežna, vendar pa tudi nenačrtna in zmedena. Nekaj minut po napadu na Wirthovo vozilo je začela nemška zaseda z višjega položaja pod koto Videž obstreljevati položaje partizanskih borcev, zato so se ti takoj umaknili čez progo proti Botaču in se komaj 1500 m od proge skrili v mlad in gost hrastov gozdiček »Bukje«. Nemcem ni ostala neznana smer umika partizanov, saj so jih videli italijanski financarji, ki so bili izvidniki na griču Gradec pri Nasircu, zato so kot zvesti sluge o vsem takoj seznanili svoje gospodarje Nemce. Ti so takoj spravili na noge kakšnih 1000 vojakov iz Kozine in jih pognali v napad proti Klan¬cu, Beki in Ocizli. Že okoli 8. do 8.30 so pripeljali od Trsta s 40 tovornjaki približno 800 vojakov — Nemcev in domobrancev — na kraj napada.

* Na vzpetini pri Nasircu so namestili nekaj topov in oklopnih vozil ter njihove cevi namerili proti Beki. Iz koprske in miljske smeri je prišlo 300 — 400 italijanskih fašistov in zaprlo smer Socerb—Kostevc—Petrinje.

Okoli 11. ure se je položaj za Krebljeve borce še poslabšal, ker je Nemcem prišlo na pomoč izvidniško letalo in več kot uro krožilo le nekaj deset metrov nad drevjem. Vendar Nemcem tisti dan sreča ni bila naklonjena. Pripravljeni na boj na življenje in smrt, so se Krebljevi borci skrili, skoraj na neposrednem dosegu nemških topov z vzpetine pri Nasircu, zato jih je nemška pehotna kolona — kakšnih 120 vojakov — med pohodom proti Beki in nazaj obšla po poti le dobrih 30 do 50 metrov od njihovega skrivališča. Nemške oficirje je zavedla partizanska drznost, ki je bila v napetih živčnih konfrontacijah na domačem terenu ob podpori vsega ljudstva ponavadi močnejša od volje nemških oficirjev, hkrati pa neskladna z njihovo togo vojaško logiko. Nemško zasledovanje partizanov in preiskovanje terena v kraškem trikotu Kozina—Bazovica—Socerb je sicer trajalo še naslednji dan in povzročilo velik preplah na Kozini in v sosednjih vaseh, vendar ni doseglo zaželenega uspeha.** Borci Kreb-ljeve udarne skupine so se že 26. maja zvečer nemoteno umaknili čez cesto proti Vrhpoljam, od tam so šli ponoči v Brkine, 28. maja pa so se vrnili v Skadanščino.22 Ker se Nemci, italijanski fašisti in slovenski domobranci niso mogli maščevati nad partizanskimi borci, so se besno znesli nad nedolžnim prebivalstvom Beke in Ocizle: oropali in požgali so 29 hiš in gospodarskih poslopij, ter odgnali 67 govedi in 11 prašičev. Ljudem so povsod grozili z obešenijem in z ustrelitvijo ter v trgovini pri Počkaju na Kozini kupili v ta namen 3 kg vrvi. Niso pa tisti dan nikogar ne ubili ne odgnali v zapore, ker jih je zmedla akcija 2. bataljona na progi pri Divači.

* Piscu ni uspelo ugotoviti, katera nemška enota je bila uporabljena kot intervencijska iz tržaške smeri, število kamionov in vojakov pa kaže, da je bil verjetno 3. bataljon 15. SS-policijskega polka, ki je bil tedaj na Opčinah in Trstu m so ga velikokrat uporabili za hajke proti partizanom na tistem območju.

** Stojan Šturm, odredov obveščevalec s Kozine, je o zadržanju ljudstva poročal 28. 5.: »Na Beki so Nemci postavljali že moške v vrsto, da bi jih likvidirali. Isto se je dogodilo v Klancu . . . Ljudstvo, resda žalostno, venaar vredno vsega priznanja! Nisem slišal žal besede. Niti v največji žalosti ni padla morala . . .« (S. Šturm, poročilo obv. centru Istrskega odreda 28. 5. 1944, AO IO v Kopru).



Prišlo je tudi do manjših nesoglasij med posameznimi nemškimi vojaškimi oficirji in esesovci ter istrskimi domobranskimi enotami.* Okupatorjem ni uspelo niti z najhujšim terorjem odvrniti ljudi od NOB in jih prestrašiti. Prebivalci Beke so se še istega dne popoldne, takoj po odhodu nemških in fašističnih požigalcev, vrnili v požgano vas. Z njimi pa so se vrnili tudi borci Žitove udarne skupine 1. bataljona Istrskega odreda in jim pomagali reševati iz gorečih hiš in gospodarskih poslopij, kar se je še rešiti dalo. Tedaj je neka domačinka z Beke partizanom sredi vasi glasno zavpila: »Fantje, fašisti so odšli, mi pa bomo ostali tu, na naših požganih domovih, in se borili naprej do zmage.« Potem pa je začela kuhati večerjo za vaščane in partizane v požgani lopi.“

* Stojan Sturm je v že omenjenem poročilu 28. 5. o nesporazumu med okupatorji med drugim omenil, kako je sam videl nemškega kapetana, komandanta kozinske postojanke, da ie jokal, ko je videl ravnanje nemških vojakov in fašistov z ljudmi. Videl in slišal je tudi nekatere istrske domobrance, kako so otročje jokali in preklinjali Nemce in rekel, da si kaj takega ne bi bil mogel misliti. Njemu pa so se opravičevali, da so prisilno mobilizirani. (S. Sturm, poročilo obv. centra IO 28. 5. 1944, AO IO v Kopru).

[zokxy]

SKLEP:
 Iz dokumentiranega gradiva — poročil 1. bataljona 23. in 27. maja 1944, da čakajo obvestil iz obveščevalnega centra in da je skupino, ki je šla v napad proti Miljam, vodil vodnik, ki je prispel iz odreda; izjave odredovega obveščevalnega oficirja Jožeta Markučiča in šefa VOS za Primorsko, sektor jug. Vidka Hlaja, spominov Leopolda Kreblja in poročila štaba Istrskega odreda št. 628/3 27. maja 1944 — ter po položaju zasede na dokaj nevarnem mestu, je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila zaseda postavljena načrtno z namenom, da preseneti in uniči pomembnega okupatorskega funkcionarja, o katerem so nekateri od odredovih dejavnikov vedeli, da je aktiven v protipartizanskem boju, niso pa poznali ne njegovega imena ne njegove konkretne vloge. Sodeč po odredovih poročilih iz 27., 30. in 31. maja 1944, poročilu obveščevalca Stojana Šturma z dne 28. maja, okrožnih izpostav oddelka za notranje zadeve za Slovensko Istro in Brkine s 30. maja, ni nihče izmed piscev teh poročil poznal Wirthovega imena in tudi ne njegove prejšnje vloge, čemur se nikakor ne smemo čuditi, ker so Nemci oboje najskrbneje prikrivali. Sicer pa bo prihodnost morda omogočila še boljšo osvetlitev te edinstvene uspešne akcije borcev Istrskega odreda. Kdo je bil Christian Wirth in kakšna je bila njegova vloga v mračnem nacističnem svetu? Po takojšnji, obsežni in siloviti nemški reakciji na partizanski napad pri Kozini ni bilo težko uganiti, da je šlo za zelo pomembnega nacističnega funkcionarja. To pa je bilo tudi vse, kar je bilo tedaj mogoče o njem zvedeti, saj nacisti — kot dokazujeta poročili tržaškega prefekta 29. maja in kvesture 31. maja — niso zaupali Wirthove vloge in imena niti najožjim italijanskim fašističnim kolaboracionistom. Moralo je preteči več kot 25 let, preden je bilo mogoče razkriti, da je takrat končal pod partizanskimi streli svojo zločinsko »kariero« sam »nekronani kralj« nacističnih morilcev iz nemških evtanazijskih centrov, poljskih uničevalnih taborišč Chelmno (Kulmhof), Treblinke, Sobibora, Belzeca in Majdaneka ter tržaške Rižarne. Tam so nacisti pod Globočnikovim in Wirthovim »strokovnim« in organizacijsko tehničnim vodstvom pobili več kot 2 milijona ljudi! Wirth je bil član posebne Hitlerjeve pisarne na Tiergartenstrasse 4 v Berlinu in najzaupnejši Globočnikov sodelavec, vsaj od začetka maja 1944, pa tudi njegov komandant za zavarovanje ceste Reka—Trst. Wirth je bil torej človek z vrha nacistične hierarhije, morilske tolpe, ki je prvič v zgodovini človeštva v Nemčiji in raznih deželah Evrope morila ljudi na industrijski način — v velikih serijah Wirtha je visoko cenil in se ga skoraj bal sam Heinrich Himmler, Hitlerjev minister za notranje zadeve.24 Opisovanje Wirthovega petletnega zločinskega delovanja sicer presega okvir tega dela, vendar je potrebno, da bi lažje in realneje ocenili pomen partizanskega napada nanj, orisati vsaj v kratkem najpomembnejše postaje njegove zločinske aktivnosti. Christian Wirth se je rodil 24. novembra 1885 v Oberbalzheimu na Wiirtemberškem. Tu je končal 8 razredov osnovne šole in se izučil za žagarja. Po odslužitvi vojaškega roka se je leta 1910 zaposlil pri nemški zaščitni policiji, iz katere je prešel 1913. leta h kriminalni policiji, leta 1914 pa so ga poklicali v nemško cesarsko vojsko. Za zasluge v štiriletnih bojih na fronti je bil odlikovan s srebrno in zlato vviirtemberško medaljo, prislužil pa si je tudi železna križca prve in druge stopnje in črno značko ranjenca. Konec maja 1919 se je vrnil h kriminalni policiji, nato pa se je v letu 1922 pridružil kot policist nemškemu nacionalsocialističnemu gibanju. Ker pa je bilo to 1923. leta prepovedano, je prestopil k nemški nacionalni stranki. Dne 1. januarja 1931 se je kot kriminalistični uradnik skrivaj spet včlanil v Hitlerjevo n ac ion al-s oc i al ist i čn o stranko. V' Stuttgartu, kjer je služboval, je bil Wirth znan že pred prihodom nacistov na oblast kot zelo uspešen kriminalni uradnik v preiskovanju umorov. V preiskovalnih postopkih z osumljenci pa je uporabljal tako brezobzirne metode, da je prišlo celo do pritožb na wiirtemberški deželni zbor. Prav ti postopki že tedaj kažejo na njegova psihopatsko-sadistična nagnjenja, ki so dosegla med vojno neslutene skrajnosti. Članstvo v nacistični stranki (NSDAP) je po prihodu nacistov na oblast (30. januarja 1933) omogočilo Wirthu hitrejše napredovanje v službi. Oktobra 1938 je postal kriminalni inšpektor v Stuttgartu in opravljal dolžnost kriminalnega komisarja. Kot član nacistične stranke se je Wirth aktivno udeleževal tudi vaj in programov v vrstah SA (Sturmabteilung-napadalni oddelki), od 1937 pa je nepoklicno sodeloval tudi z nacistično varnostno službo (Sicherheitsdienst). V SS je bil sprejet šele 10. avgusta 1939 in je dobil čin SSObersturmführerja ali poročnika. Takrat je aktivno deloval tudi v štuttgartskih krajevnih organih nacistične stranke in v njeni okrožni upravi. Njegov predpostavljeni dr. Meine, vodja odseka varnostne službe pri SS za Wiirtemberško in Badensko, ga je oktobra 1938 ocenil za izrazito strokovno usposobljenega in bojevitega nacionalsocialističnega policijskega uradnika. Zlasti je poudaril, da se odlikuje z »nadnaravno močno voljo in osebno trdoto« in zelo dobro ter hitro dojemljivostjo; hkrati pa da je tudi poln temperamenta, svež in jasen ter opredeljen svetovnonazorsko nacionalsocialistično. Ocenjevalec ni opazil pri njem prav nobenih slabih nagnjenj ali lastnosti.“ Za Wirthovo vključitev v nacistični evtanazij ski program septembra 1939, ko je izšel Hitlerjev tajni ukaz, in vso njegovo poznejšo zločinsko dejavnost v »akciji Reinhard« je bilo po mnenju nemškega zgodovinarja Edvarda Chrankshawa odločilno njegovo predvojno sodelovanje z vodjo Hitlerjeve osebne pisarne za strankine zadeve dr. Philipom Bouhlerjem na Tiergartenstrasse 4.* Bouhler je s svojimi sodelavci, med katerimi sta bila tudi dr. Karl Brandt, Hitlerjev osebni zdravnik, in državni sekretar za zdravstvo v notranjem ministrstvu dr. Leonardo Conti, predvsem pripravljal Hitlerjeve tajne ukaze. Z organizacijo evtanazije (pobijanjem iz usmiljenja) se je ukvarjal II. urad te pisarne, ki ga je vodil SS Oberführer Viktor Brack. Wirth je s svojimi sodelavci —• zbranimi in posebej zaprise¬ ženimi kriminalnimi uradniki in esesovci — organiziral pobijanje tistih umobolnih oseb, ki so jih določile za usmrtitev posebno zbrane in zaprisežene zdravniške ekipe. Sprva je bolnike pobijal s pištolo, že decembra 1939 pa so zgradili v Brandenburgu pri Berlinu prvi evtanazijski center. Tu je Wirth s pomočjo posebnega kemika Kaillmayerja začel uporabljati ogljikov monoksid, ikri so ga iz jeklenk spuščali po ceveh v nepredušno zaprte prostore, podobne kopalnicam, kamor so prinesli z injekcijami ali table¬tami uspavane bolnike. 

* Pomembno je, da so akcijo pobijanja neozdravljivo umsko bolnih in slaboumnih zaradi prikrivanja poimenovali kar po »Aktion T-4«. Poleg te Führerjeve pisarne sta bili še strankina pisarna, ki jo je vodil Martin Borman in državna pisarna (Reichskanzlei) na Vosstrasse 4 — 6. (Dr. Tone Ferenc, Satan, njegovo delo in smrt, Borec št. 3/74).

V letu 1940 pa so zgradili še več centrov. Med njimi so bili najpomembnejši v Hadamarju, Grafenecku, Sonensteinu in Hartheimu pri Linzu v Avstriji. V njih so po podatkih poljske komisije za ugotavljanje nacističnih zločinov od januarja 1940 do avgusta 1941 pobili 70273 ljudi, v naslednjih mesecih pa še kakšnih 30.000, med njimi tudi 1500 do 4000 hudo ranjenih oziroma invalidnih vojakov. Ker je bil Hitler zaradi pritiska javnosti avgusta 1941 prisiljen ustaviti centralno vodeni program evtanazije, je bila Wirthova »evtanazij ska« ekipa prosta in so jo lahko uporabili drugod.26 Ker pobijanje Židov, Poljakov, Rusov in pripadnikov pribaltiških narodov s tako imenovanimi Einsatzgruppami ni teklo tako, kot so nacistični vodje pričakovali, nacistom pa se je mudilo, je poslal Himmler na predlog esesovskega zdravnika dr. Ernsta Roberta Grawitza na Poljsko že preizkušeno Wirthovo evtanazijisiko skupino. Führerjeva pisarna je v januarju 1942 poslala del Wirthovega moštva v Chelmno (nemško Kulmhof) na Poljskem. Najprej so pobijali umobolne v tamkajšnjem gradu, 8. decembra pa so začeli pod vodstvom komandanta Langeja množično pobijati Žide iz geta v Lodžu. V ta namen so uporabili posebne zaprte furgone, ki jih je izdelala avtomobilska tovarna Saurer po načrtih esesovskega Untersturmführer ja inž. Beckerja. V vsakega so lahko dali od 15 do 25 ljudi, nato pa jih med vožnjo zadušili s spuščanjem izpušnih plinov iz cevi v nepodušno zaprt furgon. Obseg Wirthove vloge v Chelmni ni povsem ugotovljen, čeprav nekateri pisci domnevajo, da je sodeloval pri ustanovitvi te »tovarne smrti«, v kateri naj bi bili nacisti pobili okoli 360.000 Židov. Do največjega obsega in polne uveljavitve je prišlo Wirthovo organizacijsko tehnično prizadevanje v tako imenovani akciji Reinhard v Lublinski pokrajini na Vzhodnem Poljskem, kjer je pod Globočnikovim vodstvom z okoli 90 »specialisti« organiziral od januarja do julija 1942 uničevalna taborišča Belsec, Sabibor in Treblinko II s skupno kapaciteto 60.000 dnevnih pobojev v betonskih plinskih celicah. Vanje so iz diesel motorjev spuščali izpušne pline ter z njimi pobili več kot dva milijona ljudi. V teh tabori¬ ščih je osnoval tudi tako imenovane židovske posebne oddelke — Sonderkommando — ki so pomagali uničevati svoje brate po krvi in veri. Tam je ostal do septembra 1943, nakar je bil po kapitulaciji Italije skupaj z Globočnikom in delom svojega odreda »Einsatzkommando Reinhard« premeščen v Trst.” Globočnik je prispel v Trst okoli 17. septembra. Z njim je prispelo še 22 policistov, in sicer 16 iz njegovega štaba vodje SS in policije za lublinsko okrožje ter 6 izmed 92 iz Fiihrerjeve pisarne, to je iz Wirthovega oddelka »Einsatzkommando Reinhard«. Razen Wirtha so tedaj prišli še Gottlieb Hering, esesovski hauptsturmführer (kapetan), Obersturmführer (poročnik) dr. Franz Stangl, Untersturmführer (podporočnik) Josef Oberhäuser, hauptscharführer (starejši vodnik) Lorenz Hackenhold (ta je bil strojnik v Treblinki in je skrbel za poganjanje motorjev, ki so proizvajali izpušne pline, s katerimi so morili žrtve) in Konrad Geng, policijski nadstražmojster. Še več članov tega odreda je prišlo pozneje. Globočnik je po prihodu v Trst namestil svoj štab v vili na Trgu Oberdan št. 4 in postopoma vzpostavil policijski aparat po vseh večjih krajih Jadranske operativne cone razen v Ljubljanski pokrajini, ki jo je Himmler v policijskem pregledu podredil generallajtnantu policije in višjemu vodji SS iz 18. okrožja Erwinu Rösenerju. V glavnih mestih Jadranske operativne cone (Trst, na Reki, v Puli, Gorici in Vidmu) je Globočnik postavil svoje poobla¬ ščence, ki so jih po nekaj mesecih na Himmlerjev ukaz preimenovali v vodje SS in policije. Ti so v pokrajinah organizirali in vodili tri veje nemške policije: varnostno policijo, varnostno službo in redarstveno policijo.* Moštvo zanjo so zbirali iz raznih krajev. Vanjo so zaradi pomanjkanja Nemcev vključevali tudi Italijane in Slovence. Wirth je osnoval in vodil v Trstu »Oddelek R« (Reinhard) v uradu višjega vodje SS Globočnika, kateremu je bil le formalno podrejen. Ta oddelek, ki je imel najprej svoj sedež v ulici Murat, po angloameriškem bombardiranju 10. junija pa so ga premestili v ulico Giustinelli, se je verjetno delil na pododdelek »R 1« v Trstu, »R 2« na Reki in »R 3« v Vidmu (Udine). V Trstu je vodil »R 1« Josef Oberhäuser, v Vidmu pa »R 2« dr. Franz Stangl. Kdo ga je vodil na Reki, ni ugotovljeno.2

* * Na območju Brkinov sta delovala dva policijska SS oddelka, in sicer v Podgradu, kjer ga je vodil esesovski oficir Artur Paul Walter in v Ilirski Bistrici, kjer je bil šef SD podoficir Erich Eberhardt-Očalin. Tu so nacisti pobili več kot 30

Kakšne so bile pristojnosti in naloge Wirthovega oddelka »R1« v Trstu do začetka maja 1944, ni povsem pojasnjeno. Pi'av gotovo je zbiral podatke o Židih, antinacistih, partizanih in njihovih podpornikih ter jih v sodelovanju z nemško vojsko in policijo lovil, zapiral in ubijal. V opuščeni luščilnici riža pri Sv. Soboti si je uredil zapore oziroma taborišče in že do februarja zgradil krematorij. V taborišču so nacisti pobili 4000 do 5000 ljudi, približno 20.000 pa jih je bilo v njem zaprtih in poslanih v druga nemška taborišča.2’ V Trstu in na območju Jadranske operativne cone je bilo razmeroma malo Židov, saj so jih nacisti odpeljali v razna koncentracijska taborišča le okoli 800, ob komunikacijah proti Reki in Pulju pa se je čedalje bolj krepila partizanska dejavnost, proti kateri so bili do konca aprila vsi nemški ukrepi v bistvu neuspešni. Tudi Globočnikova ofenziva »Braunschweig« ni občutneje prizadela partizanskih enot. Da bi bolje zavaroval cesto Reka—Trst, ki je bila najpomembnejša komunikacija z Reko in Dalmacijo, je višji vodja SS in policije Odilo Globočnik, kot kaže pokol v Lipi 30. aprila 1944, najverjetneje konec aprila ali v za¬ četku maja zaupal Christianu Wirthu še dolžnost odgovornega komandanta za zavarovanje te ceste. V povelju je določil: »V zvezi s svojim poveljem 16/44 določam SS-Sturmbanfiihrerja Christiana Wirtha za zavarovalnega komandanta za cesto Reka—Trst. K temu spada desno in levo (Kras, Brkini, Čičarija — op. pisca) od ceste ležeče območje. Mejo bo predlagal on sam, ko bo ugotovil, od kod sega nasprotnikov vpliv na cesto. Ustrezen načrt mi mora predložiti do 14. maja 1944. O svojih ukrepih se mora sporazumeti s komandanti SS in policije v pokrajinah. Posebno ga opozarjam na sodelovanje z vojsko in nemškimi svetovalci v pokrajinah Trst, Reka in Istra.«“  Ni znano, kakšen načrt je predložil Wirth Globočniku za zavarovanje te ceste. Znano pa je, kar smo že zapisali, da je pogosto obiskoval nemške postojanke ob tej cesti, kar je bilo v zvezi z njegovo nalogo — organizacijo boja proti partizanom. Takšni njegovi obiski so omogočili partizanski obveščevalni služ¬ bi, da ga je zasledila; nato je štab Istrskega odreda organiziral nanj napad in ga uresničil, ko je potoval na sestanek v Opatijo. Tam je nameraval ponovno organizirati napad na hrvaško istrsko brigado »Vladimir Gortan«, ki so jo bili nemški obveščevalci zasledili na sektorju Lupoglava. Padel je, čeprav se je ob odhodu iz Trsta širokoustil, da se tistih petih »ušivih banditov ne boji«, in zavrnil ponudeno spremstvo.31 Po Wirthovi smrti je »Einsatzkommando R« deloval še naprej. Wirtha je nasledil njegov stari sodelavec iz stuttgartske policije in evtanazij skega programa SS-Hauptstuirmführer Gottlieb Hering. Junija pa je prispel iz Nemčije eden izmed najprominentnejših »borcev in realizatorjev evtanazij skega programa« Dietrich Allers. Nemci in njihovi fašistični ter domobranski sodelavci so do konca novembra 1944* še vedno ropali in množično pobijali ter požigali naselja po Brkinih, Istri, Krasu, Čičariji in drugod, vendar tako množičnega in krutega metanja živih ljudi v goreče hiše, polivanja žrtev z bencinom in njihovega sežiganja ni bilo več. Težko je trditi, da je bilo množično prestreljevanje nog žrtvam, polivanje z bencinom in sežiganje živih ljudi skupaj s poslopji predvsem delo Christiana Wirtha, ki si je upal ravnati na lastno odgovornost tudi drugače, kot je bilo dovoljeno in običajno v SS ter morda politično primerno; vendar dejanja sama taikšen Sklep vsiljujejo.

* Slovenski narodni varnostni zbor (Primorsko domobranstvo) je na ukaz višjega vodje SS Globočnika obvestil 28. 11. 1944 svoje podrejene enote, da je sistematsko požiganje naselij poslej dovoljeno le na izrecno povelje višjega vodje SS in policije. (SNVZ o podjetjih proti sovražniku, dok. št. 51, 28. 11. 1944, IZDG, Filmoteka, posnetek 504).


Sve ovo je iz knjige Maks Zadnik: Istrski odred str 317-322

Neka slova su pri prebacivanju u PDF pogrešno pročitana u originalu, što sam vidio sam ispravio ...   

[Daluka]

Koliko sam čuo autori su uspjeli saznati tko je SS časnik sa ove slike 

SS časnik je 99,9% Oberhauser.

Po svemu sudeći da.
Ova fotografija bi mogla biti snimljena na istom području u isto vrijeme